Sodeč po neuradnem prevodu dokumenta »Navodila za socialna stanovanja« iz leta 2006, ki ga je izdala Ekonomska komisija Združenih narodov za Evropo, se je po letu 1945 socialni razvojni stanovanjski program iz sistema socialnih najemniških stanovanj, ki so se na začetku 20. stoletja kljub krizi z gradbenim materialom gradila za namene reševanja stanovanjske, ekonomske in socialne krize in so bila namenjena delavskim in meščanskim gospodinjstvom, spremenil v instrument reševanja povojne krize srednjega razreda v času obnove. Gradile so se zgradbe, obnavljale ceste, evropska politika se je osredotočala na obnovo, zaposlenost prebivalstva in gospodarsko rast, za katere so ključna stanovanja – osnovne, z javnimi sredstvi priskrbljene življenjske razmere, ki jih aktivno delavstvo potrebuje za optimalno izrabljanje svojih zmogljivosti za namene gospodarskega razvoja države.
Povojnemu obdobju stabilizacije in pospešene gospodarske rasti je sledila druga faza, predvidoma od leta 1960 do 1975, ko je gradnja pomenila prej urbano prenovo kot pa nujo. Ker ni bilo nuje, ni bilo primanjkljaja, ponekod je celo nastajal presežek. Kakovost stanovanjskih enot je postajala vse pomembnejši dejavnik, drugače od obdobja pred letom 1970, ko pri skoraj polovici evropskih stanovanjskih stavb energetska poraba materialov ni bila upoštevana, nekatere (sedaj že standardizirane) tehnike pa še niso bile v rabi. Bistvene spremembe socialnih stanovanj so se zgodile šele kasneje, v času gospodarske recesije v sedemdesetih letih, ko so se vlade osredotočile na znižanje inflacije in proračunskih stroškov. Od leta 1975 do danes teče obdobje sprememb gospodarskih razmer, znotraj katerih se občutno zmanjšuje javna poraba za stanovanja, potekata privatizacija nekaterih socialnih stanovanj in siromašenje stanovanjskih skladov.
Evropa v tem obdobju prepušča dobršen del stanovanjskega področja trgu, ki naj bi bil sam zase kot edini element najoptimalnejše merilo, stabilizator, ventil, regulator. Če poenostavimo: tako, kot si je težko predstavljati, da bi samo en del funkcionalno poganjal avto v celoti, si je težko predstavljati, da bi se na eno »orodje« opiral tako večplasten in kompleksen sektor, kot je stanovanjski. Tako se trendi (ne)razvoja stanovanjskih politik nadaljujejo, obenem pa je še vedno aktualno vprašanje zmanjševanja javnih investicij, ki se usmerjajo od splošnih subvencij in »ugodnosti« k subvencijam, namenjenim le najrevnejšim in zatorej najšibkejšim slojem prebivalstva. Na dolgi rok se je tako pomen socialnih stanovanj skrčil na zelo omejeno družbeno skupino. Med ljudmi se je uveljavilo prepričanje, da država regulira ali spodbuja le tisto, kar je namenjeno revnim: ta ideja se je ugreznila v zavest širšega prebivalstva podobno, kot se je ugreznilo dejstvo, da so v Ameriki in Angliji javne šole za revne, zasebne pa za bogate.
In medtem ko je širša javnost sčasoma začela ugotavljati, da je izginil tako imenovani srednji razred, se je ob strani puščalo ali povsem pozabilo dejstvo, da so izginila stanovanja, namenjena srednjemu razredu. Socialna stanovanja so obče razumljena kot miloščina, darilo države in davkoplačevalcev revnim, nesposobnim in »goljufivim« slojem. To sicer bolj kot za Srednjo Evropo, ki smo jo do sedaj obravnavali, velja za države Jugovzhodne Evrope, med katere tokrat uvrščamo tudi Slovenijo, vsaj glede na korupcijske škandale, tuje kapitalske gospodarske prevzeme in fantomska podjetja, ki so oškodovala številne delavce.
V preteklosti je bilo navkljub razlikam stanovanje načelno razumljeno v smislu pravice, ki so jo zagotavljale vlade različnih držav, in ne kot blago, s katerim se ustvarjajo dobički na trgu. V nekaterih vzhodnoevropskih državah je stanovanjsko ponudbo urejal stanovanjski sklad, obstajala je regulacija cen najemnin ipd. Glavno besedo glede gradnje, nakupa in prodaje je imela država, kar je bilo načeloma – vsaj kratko- in srednjeročno – v breme gospodarstvu, dolgoročno pa v prid najemnikom, lastnikom, ki so lahko kupovali po nizki (spodobni, nenapihnjeni) ceni, šlo pa je tudi v prid državi, ki si je s tem zagotovila, da bodo družine verjetno v celoti in dolgoročno prebivale na njenem ozemlju, saj bodo imele možnosti za dostojno življenje, navkljub (v primerjavi z današnjo) slabši kakovosti stanovanjskih prostorov. V jugoslovanskem socializmu so tudi nekatera podjetja oskrbovala svoje zaposlene s stanovanji. V prispevku novinarja in raziskovalca Mladena Zobca 25 let brez stanovanjske politike, ki je 11. julija 2016 obogatil eter Radia Študent, od sociologinje Srne Mandić s Fakultete za družbene vede izvemo, da se je poleg samoprispevka zaposlenih v Jugoslaviji v šestdesetih letih počasi aktiviral tudi trg, kajti podjetja »niso bila popolno zamejena z državno-centralnim planom«.
Nadaljuje, da je v sedemdesetih letih preko stanovanjskih skladov podjetij sicer še nekako delovalo samoupravljanje, počasi pa je prihajalo do vedno več stanovanjskih posojil, vedno manj najemnih stanovanj, gradilo pa se je še zmeraj veliko. Večinoma so seveda premožnejša podjetja in njihovi zaposleni »prej prihajali do (boljših) stanovanj«. Privilegiji so vedno bili in vedno bodo. Najemna stanovanja so bila v lasti podjetij ali občin, od sedemdesetih let pa se je vzpostavil kritični odnos do tega, to je prišlo še posebej do izraza v devetdesetih letih. Primer tega je kritično poročanje Radia Študent v prispevku Zimmer frei z dne 15. junija 1989, v katerem avtor poudari, da je edina stanovanjska politika pri nas še vedno tista, ki so jo oblasti vpeljale v času povojne »stihijske industrializacije in nasilne kolektivizacije«, zaznamovane s hitro spreminjajočimi se sistemskimi rešitvami, pomanjkljivo zakonodajo, nedelujočim javnim stanovanjskim skladom ter neoperativnimi, neorganiziranimi družbenimi subjekti in organi.
Vzhodnoevropske stanovanjske politike so se v posameznih državah vsekakor razlikovale: jugoslovanska oblast je bila kritična do izraza »socialno stanovanje«, saj je insinuiral družbeno neenakost in zato ni bil v skladu s sistemom, ki je veljal za solidarnega zaradi družbenih stanovanj ter dolžnosti podjetij, da skrbijo za stanovanjsko vprašanje delavcev. A v prispevku Radia Študent zasledimo kritičnost do tovrstne politike, ko se stanovanja dojemajo kot »socialna kategorija oziroma oblika socialne pomoči in ne kot ekonomska dobrina«, saj so kot takšna predmet medgeneracijskih konfliktov; opozarja pa tudi na zmanjšanje števila novozgrajenih stanovanj, ki je zaznamovalo jugoslovanska osemdeseta leta.

Kot nadalje navaja radijski prispevek Zimmer frei, so k zaostritvi stanovanjske krize v osemdesetih letih prispevale »monopolistične strukture in prevelike kapacitete v gradbeništvu«, kar je pomenilo, da so podjetja in investitorji v stroških gradnje zaračunavali potrebne in nepotrebne stroške, obenem pa so pri gradnji participirali vsi razen končnih kupcev. Takšna praksa se je nadaljevala tudi v devetdesetih letih in se nadaljuje še danes. Obenem se po letu 1990 deregulirajo cene, privatizirajo skladi, najprej skromno, nato tudi kontinuirano in nezadržno zvišujejo najemnine, zmanjšujejo subvencije, neha se dolgoročno načrtovana gradnja državnih stanovanj. Sporno je, da se je v večini tranzicijskih držav »tržni prehod« opravil na hitro, brez vzpostavitve pravno-institucionalnih temeljev in orodij, ki bi zagotovili dolgoročno optimiziran trg, ki bi sooblikoval za državo ugodno demografsko in gospodarsko prihodnost. V devetdesetih letih je začel veljati tako imenovani Jazbinškov zakon, o katerem je bilo povedanega dovolj, na neki ravni pa spet premalo. Rešil je stanovanjsko vprašanje nekaterih, drugih pa ne. Nujna bi bila resna analiza zakona, v zvezi s katerim kroži dosti zmot in mitov. Zanimiv primer je pisanje Financ, ki ga povzema Dnevnik v članku z dne 10. novembra 2010: »… je tako kupec oktobra za dobrih sto kvadratnih metrov veliko stanovanje na Miklošičevi cesti v Ljubljani odštel 1.500 evrov. Toliko za takšno stanovanje znaša mesečna tržna najemnina.«
To pomeni, da so nekateri privilegirani, nekateri pa so imeli opraviti s stanovanjskim primanjkljajem, nevzdrževanimi stanovanji ter polomijo v sistemu ponudbe in povpraševanja. Kdo je upravičen in kdo neupravičen v obeh situacijah, je vprašanje, ki ga je sicer mogoče razvozlati, a država preprosto nima mehanizmov za to početje. A to še vedno ne spremeni dejstva, da imamo namesto funkcionalnega sistema stanovanjske oskrbe sedaj le vsesplošen problem »dostopa do primernih, cenovno dostopnih in obenem dostojnih stanovanj«, ki niso na voljo zgolj in samo za socialno šibka gospodinjstva, temveč tudi za (pod)povprečno plačilno sposobne prebivalce in ne le tako imenovane »plačilno nesposobne«.
Če pogledamo širše, se zaradi pomanjkanja stanovanjske politike prazni podeželje vseh nekdanjih socialističnih držav, polnijo pa se prestolnice in zahodnoevropska mesta – predvsem nemška, švicarska in avstrijska mesta, mesteca in celo zaselki. Na neki točki so si postsocialistične države sicer začele prizadevati za vzpostavitev ali reaktivacijo sistema neprofitnih stanovanj, a zaradi omejitve v proračunih ter zaradi same narave takšnega sistema ta dokazano slabše deluje kot centralizirano načrtovana in v skladu s tržnimi, gospodarskimi in demografskimi parametri speljana stanovanjska politika.
To je zato, ker so neprofitna stanovanja za najrevnejše le socialni obliž, ki je dolgoročno smiseln zgolj za potrebe najranljivejše populacije, ne deluje pa širše na srednjedohodkovna gospodinjstva, ki vsekakor prispevajo v davčno blagajno, a zaradi strukturnih neuravnovešenosti bančnega sektorja, trga in neobstoječe državne stanovanjske politike, kaj šele sistema celostne stanovanjske oskrbe, preprosto ne morejo do stanovanja v času, ko bi ga najbolj potrebovala. S to težavo se očitno spoprijemamo že od osemdesetih let, kot lepo nakazuje radijski prispevek Zimmer frei z dne 15. junija 1989: »Navadni smrtniki si moramo pred izumrtjem zagotoviti nekaj kvadratnih metrov ušivega stanovanja.« Če razširimo pogled, temu sta se vsaj začasno in delno izognili Češka in Poljska, ki sta v devetdesetih letih razvijali programe subvencioniranja občinskih stanovanj za najem, namenjenih ne le nižjedohodkovnim gospodinjstvom, temveč tudi srednjedohodkovnim, ali pa ustanovili neprofitna stanovanjska podjetja in zadruge. Če primerjava s Češko in Poljsko ni ustrezna, je tu primer Danske, Francije in Anglije, kjer več kot polovica gospodinjstev v mestih prebiva v stanovanjih, za katera prejemajo takšne ali drugačne stanovanjske dodatke in druge oblike pomoči. Stanovanjski dodatek sicer zniža efektivno najemnino, a težava nastane, ko lastnik »nabije« ceno tako, da ta vključuje: a) objektivno ceno amortiziranega stanovanja; b) znesek, ki ga mora lastnik plačati stanovanjskemu skladu; c) znesek subvencije/dodatka; d) dobiček.
Pri nas je položaj ravno takšen: stanovanja so draga, ponudbe je zelo malo, tista, ki obstaja, pa ne zadošča za različne potrebe najema. Tako na trgu stanovanja skupaj iščejo: turisti, študenti, mladi zaposleni, mladi brezposelni ali prekarni delavci, samski, družine, tisti, ki imajo hišne ljubljenčke, migranti, delavci, starejši brez lastne nepremičnine, investitorji, samohranilci in samohranilke, tuji študenti na izmenjavi in tuji menedžerji. Pri tem pa je dobršen del delovno sposobnega prebivalstva, po večini mladi, že ob prvi nepremičninski krizi leta 2008, ki se je pri nas čutila šele okrog leta 2010, migriral s trebuhom za kruhom, večinoma v Avstrijo, Nemčijo in Švico, podobno kot mladi iz vse nekdanjejugoslovanske soseščine. Brez hitrih ukrepov se ta »trend« ne bo ustavil.
Ker se je želela Slovenija znamčiti kot »druga Švica«, bomo to upoštevali in namenili še nekaj odstavkov prvi in edini pravi Švici. Vzemimo za primer švicarski Zürich, ki ni samodeklarirano »najlepše mesto na svetu«, ampak uveljavljeno »mesto z najboljšo kakovostjo življenja na svetu«. Nič manj lepi Zürich se ponaša z nepremičninsko politiko, ki na seznamu posebnega občinskega registra prebivalcem z nižjimi dohodki za nizko najemnino v najem ponuja občinske hiše in hiše v zasebni lasti, predvidene za rušenje ali prenovo.
V Švici je del državne stanovanjske politike tudi obvezna kvota 20 do 25 odstotkov tako imenovanih socialnih stanovanj, za katero se zaveže vsak investitor (tudi tisti, ki bi radi gradili luksuzna/elitna/nadstandardna stanovanja) in jo zgradi v sklopu načrtovane gradnje, brez nepotrebnega getoiziranja mesta. Nadalje, švicarska nepremičninska politika dopušča skvotanje, torej zasedbo praznih stanovanj, dokazno breme o domnevni uporabi nepremičnine pa naloži lastniku: dokler ta na sodišču ne dokaže, da je nepremičnino uporabljal, je prepuščena skvoterjem – prav nasprotno od politike naše »podalpske Švice«. Ravno zato je vsako besedičenje o razvoju in krepitvi državnega gospodarstva brezpredmetno: ne upošteva dejstva, da je ključ do vsega napredka spodbujanje raznolikosti prebivalstva, ki ima različne zmožnosti in predvsem potrebe. Vsem skupna potreba pa je dostop do dostojnih stanovanj, ki niso skoncentrirana v getoizirane soseske, temveč so razpršena, različnih struktur, velikosti in tipologij ter prispevajo k dinamičnemu razvoju mest, naselbin in vasi. V slovenski prestolnici se dogaja ravno nasprotno: elitne soseske in tipološko medsebojno podobni večstanovanjski objekti, spremembe namembnosti zemljišč in pridobitve dovoljenja za gradnjo ter rušenje po nejasnem ključu ipd.

Zato je simptomatična vsaka prenova, ki se izvaja »za nas«. Primer tega je Trubarjeva ulica v Ljubljani, ki se skoraj vsako leto prenavlja »za nas«, pravzaprav pa je ta prenova vseskozi namenjena tujim potrošnikom. To dejstvo potrdi preprost sprehod po tej ulici, nazorneje pa ga predstavi primer mladega tujega raziskovalca, ki smo ga srečali ob njegovem prihodu v Ljubljano in ki je ravno na Trubarjevi ulici najel podstrešno garsonjero v obsegu 16 kvadratnih metrov za imenitnih 3000 evrov na mesec (!). Poleg oderuške cene za prostor, ki po kvadraturi sodeč niti ni garsonjera, temveč srednje velika soba, je bizarno tudi to, da je mladenič raziskoval gentrifikacijo, ki jo je ljubljanska občina sprožila s samovoljnim in pravno ter etično spornim rušenjem bivše Avtonomne tovarne Rog. A gentrifikacija je prežvečen, jalov izraz, ki za mnoge v Ljubljani živeče pravzaprav pomeni dobiček. Tistih, ki niso dobičkarji, po večini ne zanima, kaj ta izraz pomeni, kajti počutijo se nemočne, da bi karkoli spremenili. Tako na gentrifikacijo opozarjajo ravno tisti, ki nujno potrebujejo (dostojno) stanovanje, in nihče drug, razen morda mladi raziskovalec iz tujine, vprašanje ironije pa je brezpredmetno, če si lastniki 16 kvadratnih metrov veselo manejo roke v pričakovanju 3000 evrov, za katere nikakor ne moremo reči, da so zaslužen denar. Povrhu pa takšnim lastnikom niti na kraj pameti ne pade, da bi svojih 16 kvadratnih metrov dolgoročneje oddali kakemu mlademu zaposlenemu s povprečno plačo, ki bi bil pripravljen plačati nižji znesek. Ker teh lastnikov ne zanima, ali je namenjanje več kot 30 odstotkov povprečne plače za 16 kvadratnih metrov preprosto oderuško ali ne. Odgovor je pogosto: »To ni moja skrb.« Na filozofsko vprašanje: »Kaj, če neko stanje res ni moja skrb, a sem s svojimi dejanji to stanje vseeno povzročil?« ne bomo ponujali odgovora. Takšni in podobni lastniki zlatih telet se odgovora zavedajo: ne gre za to, da ni njihova skrb, gre za to, da jih nobena živa sila (država) ne more sankcionirati, zato se počutijo vsemogočni (odgovarjajo le trgu, trg pa mehanizmov nadzora in kaznovanja nima). To je tudi razlog, da velemočni lastniki brezobzirno pošiljajo vse, ki si ne morejo privoščiti takšnih zneskov, ven iz Ljubljane: »Pejte živet na (poljubna vas v notranjosti Slovenije), zakaj vsi rinete v Ljubljano?!?!« V resnici pa je »ven iz Ljubljane« položaj enako težaven:

Fotografija 1 SH.jpg: Plačilo najemnine vnaprej za celotno obdobje najema plus varščina v višini zakonskega maksimuma – treh mesečnih najemnin. Vir: Nepremicnine.net/Instagram Domozlom

Na tej točki je že jasno, da so vse razprave o soživetju in solidarnosti, socialni in razredni ozaveščenosti in človečnosti preprosto mrtve in brezpredmetne, in vsak, ki omenja takšne vrednote, je preprosto naivnež ali pa ima rešeno nepremičninsko vprašanje. A če se vrnemo k lastnikom dobičkarjem, ti »poslovneži« kot nalašč izpuščajo dejstvo, da so primarno delodajalci tisti, ki rinejo v Ljubljano, obenem pa je prometna infrastruktura v državi neuporabna in nimajo vsi avta. Resnična navedba bi se torej glasila takole: delavci (in študenti) ne »rinejo« v Ljubljano, ampak so porinjeni vanjo. Vsekakor pa so številni prebivalci prestolnice že desetletja najemniki, ker s povprečno in podpovprečno plačo v banki dobijo le zavrnitev. Ostaja nejasno, na čem točno temelji predpostavka bank, da ljudje, ki izmerljivo in dokazljivo lahko plačujejo po 800 evrov najemnine, ne morejo odplačevati po 300 evrov posojila. Kdo nadzira kreditno politiko bank in kako se lahko takšna dejanja upravičijo? Prenekaterega lastnika vsekakor nič od tega ne briga, pri čemer se manko skrbi povečini izraža s prezirom do tistih, ki zahtevajo državno gradnjo dostopnih in dostojnih stanovanj. Pri tem pa bankirjev, ki so zakuhali nepremičninsko krizo, nihče ne prevprašuje. Žal.