V vaseh, vsaj na Vipavskem in na Krasu, je bilo v moji mladosti v navadi, da si mladi uredijo prostor za skupno preživljanje prostega časa, za druženje in zabavo. Navadno so se ti prostori imenovali mladinske sobe. Tudi mi s prijatelji smo imeli takšen prostor.
Najprej je treba seveda povedati, da prihajam iz majhne vasice nekje na meji med Krasom in – kot jo je imenoval Marko Brecelj – katolibansko Vipavsko dolino, za katero je govoril: »To je dolina dolgih senc in dolgih križev.« Ko sem nekoč peljal neko dekle iz Ljubljane v Ajdovščino, je na vrhu Razdrtega dejalo: »Glej jo, solzno dolino,« kar se mi zdi precej primerno poimenovanje. Kakorkoli, s temi malimi vasicami je običajno takole: tam se rodiš, tam živiš in tam umreš. Rojstvo in smrt nista problem, za oboje je dobro poskrbljeno. Problem je tisto vmes, življenje. Za marsikoga to seveda ni problem. Prej nasprotno, že vnaprej ve, kako bo potekalo življenje, in to daje vsemu skupaj pečat miru in spokojnosti. Včasih ali vsaj za nekatere pa je tam živeti problem. Najlažje je, če si najdeš službo in punco, če delaš, se poročiš, imaš otroke, delaš še več – čez dan v kaki tovarni ali pisarni, popoldan in za konec tedna doma. Enkrat na leto greš na morje, enkrat na smučanje, preostali čas si tam, v vasici. In tam moraš nekako živeti, se družiti z ljudmi, imeti stike, se zabavati …
Zame je bila največja težava to, da si obsojen na ljudi, ki tam živijo. Ti ljudje pa ti sedejo ali ne. Tu ni kaj narediti, so pač takšni, kakršni so, in ti si tak, kakršen si. In če ti ljudje ne sedejo, je vse skupaj ena velika jeba, saj nimaš s kom preživljati časa. Seveda, lahko se zapreš v dom, družino, vsakodnevne skrbi, za katere ne potrebuješ prijateljev. Lahko se zapiješ ali pa preprosto otopiš in življenje nekako mine.
Takrat sem se vsega tega zavedal zelo nejasno. Šlo je samo za neki nemir, ki ga nisem razumel, za željo spoznati druge ljudi. Kar pomeni: drugi kraji, pravzaprav druge vasi. Oče je malo godrnjal, češ kaj mi je treba ves čas hoditi drugam, saj imam tu vse, kar potrebujem. Mama je bila, kot vedno, razumevajoča. Med poletnimi počitnicami sem spoznal druščino vrstnikov, ki se je zbirala na vaškem kopališču. Kopališče je bilo na meji štirih vasi in treh občin, temu ustrezna je bila zasedba. Videvali smo se vsak dan in do konca poletja postali dobri prijatelji.
Čez poletje ni bilo težav, preživeli smo ga tam, na kopališču. Jeseni smo zmrzovali nekje na vaškem igrišču, ko pa je prišla zima, si je bilo treba nekaj izmisliti. Nekdo je omenil že nekaj let opuščeno mlekarno v središču vasi. Krav že dolgo ni bilo. S travnikov so najprej izginile v štale, od tam pa postopoma izpuhtele neznano kam. Sedaj se ponovno vračajo na travnike, če ne zaradi drugega, zato ker jih ljudje, ki pridejo na izlet iz mesta, radi vidijo in jejo. Čez dan jih fotografirajo, zvečer se z njimi gostijo. »Jemo domačo hrano,« si govorijo, »ekološko pridelano meso,« pravijo, medtem ko ga nabadajo na vilice in žvečijo.
Ta mlekarna je bila nekoč zbirališče za mleko, ki so ga tam iz malih posod prelivali v velike, te nalagali na tovornjake in jih vozili v Vipavo. Tam so vse skupaj prelili v še večje posode, mešali, kuhali, pakirali in nato pošiljali v trgovine. Nekega večera smo razbili steklo na oknu, zvlekli v notranjost nekaj foteljev, stolov in imeli smo svoj prostor, svojo mladinsko sobo. Vaščanom to seveda ni bilo pogodu. Mlekarne sicer niso potrebovali, motili jih nismo, toda nekako jim ni bilo pogodu. Nazadnje so se z vsem skupaj sprijaznili, saj je bilo podobno po številnih drugih vaseh. Mladi so se vendar morali nekje družiti in spoznavati bodoče matere svojih otrok.
Tam smo večinoma govorili, pili in kadili. To so bila zabavna leta, polna sproščujočega smeha. Nekdo je nekaj zinil, nekdo nekaj drugega. Skadili smo kaj in se režali. Kakega višjega smisla vse skupaj ni imelo. Niti ni bilo potrebe po tem, da bi ga imelo. Bilo je lepo, zabavno, prijetno. To nam je zadoščalo. Za zabavo smo nekaj časa pisali dnevnik dogodkov in dogodivščin. Vanj smo vpisovali marsikaj, kot denimo: »Danilo je igral hitro za popizdit. Na koncu je popizdil.« To seveda nikomur zunaj kroga teh ljudi, ki smo se tam družili, ne pove ničesar. Če bi poznali Danila, bi vam mogoče kaj povedalo. Danilo je bil zelo hiter v vsem, kar je počel. Prav tako hitro je tudi popizdil. Če je igral karte, jih je zagnal v zid in začel kričati in kleti. Če mu ni šlo od rok zvijanje, je zagnal vse skupaj na tla in zakričal: »Naj se jebe kdo drug s tem!«
Po neki zabavi smo pozabili izključiti gretje. Naslednji dan smo se zbrali pred pogorelimi ostanki mladinske sobe. Poleg je bil parkiran Talpov avto. Plameni so ga ravno toliko obliznili, da je vsa leva stran zacvetela v nekakšnih opeklinskih mehurjih. Talpa se ni sekiral. Bil je tip človeka, ki se ni sekiral za nič. S hrapavo roko je podrgnil po mehurjih in rekel: »Malo jih bom zbrusil in prebarval, na koncu bo kot nov.« Večja težava je bila pogorela mladinska. Ostale so štiri stene – nič drugega.
Če nismo hoteli spet zmrzovati, nam ni preostalo drugega, kot da jo ponovno zgradimo. Več kot leto smo se jebali z betonom, opeko, tramovi … Materiala smo malo nakradli, malo smo si ga izposodili za nedoločen čas, malo kupili in precej dobili v dar. Delo smo opravili sami, vsak tisto, kar je znal in kar je zmogel. Po dobrem letu smo imeli novo mladinsko, dvakrat večjo, kot je bila prejšnja. Druženje v njej se ni kaj dosti spremenilo, še vedno smo govorili, pili in kadili. Kar je bilo novo, je bil naš odnos do mladinske. To je bilo sedaj delo naših rok, dobrega leta, ki smo ga prebili pri skupnem delu, ob občasnih prepirih in nesoglasjih, v obilici dobre volje in smeha. Prostor je postal nekaj zares skupnega.
Ko sem bil pred kakima dvema letoma tam, je vse skupaj žalostno samevalo in propadalo. Mlajši generaciji smo izročili ključe in ji prepustili prostor, da ga uporablja, kot se ji zahoče. Nekajkrat so se ga tam usuli, malo zakadili, potem pa vse skupaj pustili vnemar. Drugi časi, pač, in drugačno preživljanje prostega časa. Najlepše je doma, prijatelji visijo tam, na »steni«, samo klik stran. Ko se nam zahoče druženja, lahko z njimi »klepetamo«, ko se jih naveličamo, jih odstranimo.