Mesto Metis stoji »na vrhu« polotoka Metis in je zgrajeno v velikem in lepo razvejenem zalivu, v katerem se danes lahko sidra več kot 400 jadrnic (to je običajno za poletni čas v razmerah postmodernega Jadralskega morja). Zaliv je obrnjen proti severu in ga redno biča burja. A to velja le za veter, kajti sredi ozkega vhoda v »Valo« (tako domačini imenujejo svoj zaliv) je otok, ki mu domačini pravijo Kost (a tudi Host, Vela Lanterna in podobno) in ki preprečuje, da bi se v zalivu razvijali valovi. Daleč naokoli je eden najvarnejših za sidranje in sodi tudi med najlepše v vsem Jadralskem morju. Tudi zavoljo tega je moč sklepati, da so ravno zato že Sirakužani postavili svojo polis v tem zalivu, ki po številnih lastnostih spominja natanko na Sirakuze in tamkajšnji zaliv. Bistvena razlika pa je vendarle v tem, da mesto ni postavljeno na polotoku samem (kot v Sirakuzah), pač pa je razpršeno po vsem osrednjem delu zaliva, in sicer od morja do visoko (približno 280 metrov nadmorske višine) v hribovje, ki se rahlo dviguje nad morjem.
Na splošno današnje mesto Metis tako daje vtis velikanskega amfiteatra, razširjenega vsepovsod po zalivu, ki z odprtostjo za plovbo in hkratno zaprtostjo za valovanje spominja na pravo nemogočnost, na morsko jezero. Z zahodne strani se vanj izliva manjša reka, ki jo domačini imenujejo Potok in ki premore vodo tudi v najbolj sušnih poletnih dneh. Nemara je bil tudi to razlog, da so se Sirakužani – ti so dobro poznali Empedoklesove nasvete pri izbiri lokacije mesta! – sploh odločili, da tu postavijo svojo naselbino (apoikia). V zaledju mesta Metis se razširjajo plodna polja (Dol, Velu poje, Voščice, Napoje, Dracovo poje …), zasajena večji del s trto in oljkami, pomarančevci, limonovci, skorši in predvsem zelenjavo (artičoke, bob, krompir, ohrovt …). Naravni svet se nato zlagoma dviguje, nazadnje pa ga zapre visoko hribovje. Na mejah polotoka Metis je planina Hum, ki doseže 1113 metrov nadmorske višine in je uporabna naravna obramba pred različnim naravnim, pa tudi manj prijaznim človeškim delovanjem. Obstajajo pričevanja iz preteklosti, ki govorijo, da so se na teh planinskih mestih bile številne bitke, o čemer podrobno poroča Mermera – zgodovinopisje Metišanov.
Današnja Metis šteje okoli pol milijona duš (503.286 prebivalcev po popisu iz leta 2017), od tega jih dobra četrtina (137.213) živi v samem mestu, preostale slabe tri četrtine pa so razpršene po vsem polotoku in so le delno zgoščene v devetih manjših središčih (vsako ima približno 15.000 do 30.000 prebivalcev). Polotok je infrastrukturno odlično povezan (hitre, elektrificirane železniške proge), premore pa tudi vse več vredne zaloge sveže vode. Metis je od tujine za zdaj odvisna predvsem pri dobavi električne energije, a jo v vse večjem obsegu (trenutno 27 odstotkov skupne porabe) nadomešča z domačo proizvodnjo (obnovljivi viri: sonce, veter, morje, potoki, pretočne črpalke …), v katero je največ vlagala zadnjih 30 let obstoja.
Na polotoku v približku na vsakega prebivalca in prebivalko pride po ena večja žival (konj, krava …) in šest manjših domačih živali (pes, mačka, zajec, kura …). Nekaj sto aktivnih lovcev zatrjuje, da je polotok zelo bogato poseljen z divjimi zajci, fazani, prepelicami, divjimi svinjami, srnjadjo … tam rastejo tudi gobe in gozdni sadeži. Ribiči – ravno tako nekaj sto – pravijo, da je morje okoli polotoka Metis s pripadajočimi otoki (Pločica, Greben, Žuberka, Veliki in Mali Paržanj, Veliki in Mali Budihovac, Sanak, Ravnik …) izjemno bogato z ribami, raki in školjkami … Spet domači potapljači in obiskovalci zatrjujejo, da je podmorski svet okoli Metis med najbolj ohranjenimi v vsem Mediteranu, če seveda odštejemo izropane zaklade amfor in sploh podmorske ostanke nekdanjih meščanov in meščank Metis iz vse njene preteklosti. Zdi se, da zadnje desetletje eksplozivnega razvoja turizma daje možnost (preživetja?) obojim, lovcem in ribičem, kajti – ko gre za »naravne reči« – v Metis sploh ni moč več razločevati med poletno in zimsko turistično sezono, saj sta ena in druga postali permanentni.
Poleg turizma, s katerim se ukvarja vedno več domačinov (dominantna oblika tega postaja »domačijski, ekološki turizem«), so na polotoku tradicionalno, poleg živinoreje (mlekarstvo, sirarstvo, čebelarstvo), ribištva (tradicija sušenja in konzerviranja rib), vinarstva (številne tradicionalne sorte in vrhunska vina) in vzgoje oljk (večje količine vrhunskega olivnega olja), zastopane še tele običajne »materialne« dejavnosti: lesarska, pohištvena, ladjedelniška (tradicionalno »v lesu«, a tudi čolni iz plastike), gradbeniška in kamnoseška (srednje kakovostni marmor …).
Zavoljo težavnih razmer prvih dveh desetletij po politični osamosvojitvi (1990–2010) je del nepremičninskega sklada polotoka Metis prešel v roke tujih državljanov (predvsem Eukretenije, in sicer približno 11 odstotkov hišnega fonda ter 2,7 odstotka zemljiškega fonda (to slednje, kot bomo videli, velja samo pogojno), a tudi sosednjih Kapitalije, Socialije in Butalije). V teh treh državah živi veliko Metišanov oziroma gre vsaj za bližnje sorodstvene in prijateljske vezi s tamkajšnjim prebivalstvom. Čeravno se je najprej zdelo, da je to pomanjkljivost in skrb zbujajoče dejstvo, zadnja leta vendarle kažejo, da so vsi novi lastniki nepremičnin na polotoku izjemno naklonjeni Metis in da jo čedalje bolj imajo celo »za svojo domovino«. Ne »svojo« v pomenu, da bi si jo radi prilastili, pač pa v tem smislu, da se sami čedalje bolj obnašajo in počutijo kot Metišani in v njej tudi prebivajo. Tudi njim namreč postaja jasno, da je tisto, kar se je najprej kazalo kot »metiški politični eksperiment« iz leta 1990, vendarle postalo nekaj bistveno večjega in pomembnejšega, kot je to zgolj takšen ali drugačen »eksperiment«, o čemer so sicer poročali mediji množičnega družbenega poneumljanja.
Ne nazadnje, tudi drugi opazovalci (in čedalje bolj celo raziskovalci) ugotavljajo, da gre pri Metis za politični pojav, ki postaja vse bolj svetovno izstopajoč in pomemben, v katerem pa se številni počutijo kot doma. To seveda velja predvsem za tiste, ki so se sem priselili v zadnjih dveh desetletjih. Čedalje več Angležev, Nemcev, Avstrijcev, Nizozemcev, Norvežanov … namreč že permanentno živi na območju Metis, med njimi še posebej starejši, upokojenci, a tudi njihovi vnuki in vnukinje se že priseljujejo. Z intelektualnimi, delovnimi in finančnimi prispevki ta populacija prihajajočih že bistveno prispeva k skupnemu proračunu mesta (približno 7,9 odstotka na letni ravni). Glede na posebnosti Metiške ustave (pravzaprav »Statuta«, a več o tem v nadaljevanju) in glede na način življenja in samega metiškega govora (tudi o tem več v nadaljevanju), pa so ločnice med pripadniki različnih narodov, kultur … čedalje manj izrazite. So lažje prehodne, skupnostno življenje v Metis pa čedalje bolj medsebojno prepleteno in soodvisno. Kot vse kaže, je to prepletanje vse manj konfliktno in bolj medsebojno sodelujoče in tudi učinkujoče.