V prvi številki smo vam predstavili primer začasne rabe v podhodu Ajdovščina, vendar pa kulturno dogajanje tamkaj, čeprav redek, ni edini primer dobre prakse sodelovanja Mestne občine Ljubljana in njenih meščanov. Tokrat prostor namenjamo javnim površinam v začasni rabi, konkretno svoje zvedave oči upiramo v smer Resljeve ulice, kjer se nahaja Onkraj gradbišča.

Onkraj gradbišča je podvig, ki se je začel leta 2010, pravzaprav v sklopu festivala Mladi levi kot projekt Vrt mimo grede. Takrat je MOL — lastnik zemljišča izdala Zavodu Bunker soglasje za dvotedensko začasno rabo zemljišča. Med festivalom je potekalo več različnih intervencij, najpomembnejša med njimi pa je bila nedvomno vključitev okoliških prebivalcev. S tem se je začela na gradbišču vzpostavljati ekipa in gradbišče se je začelo spreminjati v skupnostni vrt. Skozi skupne čistilne in druge delovne akcije, kot je bila izdelava vhodnih vrat in privoz zemlje, se je oblikovala skupnost, ki je na vrtičkih delovala dobrih 10 let. Marca 2011 je KUD Obrat izdalo poziv Naredi si svoj vrt, v sklopu katerega je rastoča skupnost začela z izdelavo gredic, skupnih lop in ograje ter z vzpostavljanjem osnovnih pravil za sodelovanje. Primer le-teh so, da se ključ do lokacije pridobi skozi podpis pristopne izjave. Pristopajo lahko seveda vsi. Drug primer je recimo, da poleg skrbi za lastni vrt udeleženci prevzamejo tudi del odgovornosti za urejanje in delovanje skupnega prostora. Spet tretje je, da se o ostalih pravilih uporabniki dogovarjajo sproti na sestankih. Takšne optimizacije delovanja skupaj so v okviru različnih akcij potekale skoraj na mesečni ravni, skozi učenje in sestankovanje vseh sodelujočih. Vse bralce vabimo, da si o podrobnem razvoju skupnosti preberete v zborniku Onkraj vrtičkov: skupnostni vrt Onkraj gradbišča, ki ga je leta 2021 izdalo KUD Obrat.

Ravno izdaja zbornika, v katerem so zbrane refleksije in dokumentacija dogajanja, kaže na večplastnost širših socialnih implikacij, ki so poleg povrtnin začele vznikati na zapuščenem gradbišču. Kljub zavedanju začasnosti prostora so okoliški prebivalci vlagali svoj trud in čas v njegovo urejanje. Zdi se, kot da je ravno skrb za skupni prostor to, kar je ljudi povezalo. Vsak, ki je imel kdaj opravka z vrtnarjenjem, si zna predstavljati občutek, ko dela v resnici nikoli ni konec. Treba je pleti, obrezovati, saditi, nabirati. Poleti je moral nekdo napolniti rezervoarje za vodo. Če so se vrata zatikala, jih je bilo treba popraviti. Vse to so majhna opravila, za katera so si ljudje ne glede na službe, opravke in ostale obveznosti vzeli čas.

Iz tega izhajajoč lahko izpostavimo več različnih dejstev, o pomenu pa naj presodi bralec sam. Skozi sposojeno zemljišče so meščani in meščanke pridobili možnost oblikovati svojo okolico po svojih potrebah. Ne glede na dejstvo, da je bila skupnost Onkraj gradbišča relativno majhna, je povedno tudi, da za sodelovanje niso potrebovali nikakršnih institucionaliziranih mediatorjev. Reševanje problemov in medsebojno usklajevanje idej sta potekali v živo na sestankih. Še bolj povedno pa je dejstvo, da je oblikovana skupnost vztrajala 10 let in bi verjetno še dlje, če bi ji bilo omogočeno.

Drugi aspekt, ki ga lahko izpostavimo, pa je začasna raba. Eden izmed pomembnih vidikov Onkraj gradbišča je ravno odličen primer tovrstne prakse. Skupnostni vrt je že od svojega začetka deloval transparentno in v dogovoru z lastnico zemljišča — MOL. In vsekakor takšna praksa ne rabi biti izjema, temveč pravilo, lahko jo razumemo kot polaganje temelja za morebitna bodoča zemljišča v začasni rabi prebivalcem. Dejstvo, da obstaja interes s strani meščanov, predvsem pa, da socialni in okoljski aspekt takšnega podviga odtehtata gospodarno ravnanje z zemljišči v občinski rabi, lahko služi kot zagotovilo lastnikom in občini, da se njihova zemljišča negujejo in varujejo. Ravno na podlagi tega, kar je bilo doseženo na Onkraj gradbišča, bi lahko utemeljevali izposojo več zapuščenih občinskih zemljišč tudi v prihodnje, ne nazadnje se prebivalstvo premika, seli, generacije se spreminjajo, zato je logično pričakovati, da bo na različnih koncih mesta, v različnem časovnem obdobju nova »generacija« prebivalcev, ki bodo imeli potrebo po obdelavi zemljišča in/ali skrbi za skupnostne prostore .

Tretji in ne nazadnje nič manj pomemben vidik takšnih skupnostnih vrtov pa je ponovno vzpostavljanje odnosa do narave. V času, ko smo že presegli več »točk brez povratka«, se predvsem v mestih zdi narava kot nekakšen abstrakten koncept. Vsi se zavedamo njenega pomena in da jo je treba varovati, vseeno pa smo od nje povsem odtujeni, z izjemo občasnega obiska mestnega parka, pogosto prenasičenega z obiskovalci, ki so bolj mimoidoči in manj skupnost. Na Onkraj gradbišča pa je kar sredi mesta vzniknil majhen ekosistem, katerega del so bili tudi ljudje. Drevesa, ki so tekom desetletja zrastla, so nudila hladno zavetje v vročih poletnih mesecih, na ograjenem zemljišču so se lahko igrali otroci, v nekem trenutku pa je postalo celo dom za urbane čebele in mnoge druge žuželke, ptice, martinčke, polže in mačko.

Na podlagi študije primera Onkraj gradbišča lahko sklenemo, da bi mesto nedvomno veliko pridobilo tako z zagotavljanjem novih zemljišč za začasno uporabo kot tudi z morebitnim vzpostavljanjem zemljišč z namenom omogočanja lokalnim skupnostim urejanja svoje okolice ━ po lastnih potrebah. S tem bi občina poskrbela za več (samo)vzdrževanih zelenih kotičkov v mestu in večjo socialno kohezijo četrtnih prebivalcev. To bi pripomoglo tudi k trajnostnemu razvoju prebivalstva z vidika učenja pridelave lastnih povrtnin in odnosa do narave. Z minimalnim vložkom bi občina torej lahko že obstoječa gradbišča z eno potezo pretvorila v vrtove, socialne tvornice in parke, ki bi višali življenjski standard tako posameznikom kot soseskam in ne nazadnje celotnemu mestu.