Zgodovina in narava sta bili na področju polotoka Metis vse prej kot skopi. Resda je večji del polotoka kamnit in nima kdo ve kako velikih površin plodne zemlje, a je položaj (geostrateški se je temu reklo skozi vso zgodovino) vendarle bil venomer takšen, da so se za Metis (nekoč se je imenovala Is, potem Issa, nato Lissa … pač v odvisnosti od tega ali onega začasnega kolonizatorja) vedno potegovali ti ali oni »interesi«, te ali one mednarodne ali nadnarodne sile. Vse to je tudi danes vpisano v številnih toponimih polotoka, ki pričajo o teh ali onih gospodarjih iz te ali one (pol)pretekle dobe.

Prva pričevanja o naselbinah na polotoku so arheologi datirali okoli 7. st. pr. n. št., in sicer govorijo o nekakšni ne povsem jasni kombinaciji ilirskih, dalmatskih, liburnskih in histrskih »plemen«, kot jim ljubkovalno pravijo ti preiskovalci resnice materialov in nadebudni rušilci grobov starih. Z gotovostjo pa zatrjujejo – to lahko vidimo še danes –, da je moč prvo »solidno mesto«, ki je bilo zgrajeno iz kamnitih blokov, datirati v sredino 4. st. pr. n. št. Arheologi govorijo o koloniji (apoikia) Is, pozneje Issa, ki jo je vzpostavil sirakuški tiran Dionizij IV. Do takrat in od takrat dalje pa se zdi, da so polotok tako ali drugače poseljevali tudi Etruščani (verjetno še prej), Rimljani, Slovani … »Osvajali« so ga tako rekoč vsi, ki so si vzeli pet minut časa za sprehod po nekdanjem Jadranskem morju: Benečani, Francozi (Ilirija), Angleži, Italijani, Avstro-Ugari, pozneje pa spet Mussolinijeva Italija. Po drugi svetovni vojni je bila Metis osvobojena s strani Titovih partizanov, pod katerimi je tudi ostala do razpada SFR Južnoslavije, ko se začne (post)moderna, politična zgodovina Metis.

Če se danes sprehodite po osrednjem (ker jih je več, in sicer dobro ohranjenih) mestnem pokopališču v Metis, boste na njem zlahka videli posvetila v številnih eukretenskih jezikih. Nastopajo tudi vsa mogoča imena in priimki skorajda iz vsega zahodnega »sveta« in iz vseh obdobij (razen, seveda, najbolj zgodnjih) kolonizacije otoka. Tako ob Jakovu Butoroviću leži Alessandro Machiavelli, ob Ondretu Zaninoviću lahko najdete Jassey Highsmith, ob Jeanu-Baptistu Vernichelu počiva Katarina Travizzi … Bogato in z angelčki obložena »Peace and Eternity« hiša mrtvih je, denimo, posvečena Josephu Downu, le lučaj stran pa stoji skromen nagrobnik, ki pravi, da je v njem pokopana Mare Vojković. Nad vsemi pa s črnim okovjem obdan bedi obglavljen (Mussolinijevi možje!) benečanski lev, in sicer povsem brez besed. Tako kot je v današnji nekropoli (Sirakuška, pravzaprav iška nekropola, ki je locirana v zahodnem delu mesta), je podobno tudi med živimi Metišani.

Tudi oni »imajo« zelo različne, pogostokrat podobne (ni več angleških) priimke in imena, a se zanje ne zmenijo preveč. Kljub temu, da se preprosto imajo za Metišanke in Metišane, pa veliko dajo na svojo preteklost, o kateri so že popisali številne knjige. Takšnim knjigam ljubkovalno pravijo »Mermere«, ki jih – za razliko od »Mneme«,

ki jo imajo za popevkarsko zgodovinopisje – nadvse skrbno in celo ljubosumno čuvajo. Pogostokrat v zvezi s tem pravijo, da jih brez te težavne preteklosti, brez te »zmešane zgodovine« – tako jo opredeljujejo, omenjene »Mermere« pa so v funkciji spominjanja na te hude dogodke – pravzaprav sploh ne bi bilo. Mnenja so, da jih

brez te peze – ki jo s pomočjo svojih »Mermer« in spominjanja sprevračajo v svoje prednosti natančnega spominjanja – sploh ne bi bilo. (SE PONAVLJA) V zvezi s tem pravijo, da ne nameravajo potlačiti svoje zmešane, neurejene, delno nedojemljive zgodovine, kaj šele, da bi iz nje izdelovali urejene, popevkarske samospeve, ode in hvalnice nekemu meglenemu Sebstvu, Narodu ali čemer koli podobnem.

Ne nazadnje, ta mešanica mrtvih in živih v Metis izrazito prihaja do izraza tudi v dejstvu, da je mestno pokopališče locirano na polotoku sredi velike Metis Vale (Metis zaliv je velik cca 5 km2) in je istočasno centralno mestno kopališče ter zbirališče mladih, tistih zaljubljenih pa še posebej. Tako lahko na isti lokaciji še danes spremljate nenehno prisotnost, po eni strani mrtvih, po drugi pa najbolj veselih in živih, razposajenih …