»Najlepše mesto na svetu« že štiri mandate vodi oblast pod taktirko zelo učinkovitega župana Zorana Jankoviča, ki ga upravlja kot ekonomsko uspešno gospodarsko podjetje, razvoj mesta pa je vsak dan bolj podvržen neoliberalni tržni logiki produkcije prostora. Odločitve mestnih oblasti praviloma sledijo pobudam kapitala in omogočajo maksimiranje dobička investitorjem, skrb za javno dobro in delovanje v dobro vseh prebivalcev pa nista na prednostnem seznamu. To dokazuje velika večina projektov, ki se trenutno v mestu izvajajo ali pa se bodo v bližnji prihodnosti: ‘prenova’ Kopališča Ilirija, intenzivno zgoščevanje mesta z umeščanjem dimenzijsko in prostorsko popolnoma neprilagojenih ‘vila-blokov’ v obstoječe ljubljanske vilske četrti, gradnja luksuznih stanovanjskih rezidenc, kot so palači Šumi in Schellenburg ali stanovanjsko-poslovni kompleks Bellevue, pa investicije, ki jih gradi in napoveduje češko podjetje Corwin, kot sta Kvart v Šiški ali Vilharija v območju Potniškega centra Ljubljana ob železnici, garaže pod Tržnico, Emonika, novi in novi hoteli, nakupovalni centri in garažne hiše … Prebivalcem Šišenske soseske ŠS-6 je nedavno z močnim angažmajem le za las uspelo ubraniti zelene površine znotraj soseske pred pozidavo z novimi večstanovanjskimi objekti po želji zasebnega investitorja, medtem ko so mestni urbanisti – zanimivo – investicijski pobudi praktično že prižgali zeleno luč … Taki projekti maksimalno izkoriščajo kvalitete mestnega prostora, urbani prostor privatizirajo, mestu pa vračajo le malo ali nič.

Med najbolj problematične mestne projekte se nedvomno uvršča tudi ‘prenova’ Plečnikovega stadiona, kakršno si je v sklopu izvedbe megalomanskega komercialno-športnega centra s skoraj 220.000 m2 bruto tlorisnih površin za najrazličnejšo rabo (hotelska stolpnica, športna klinika, nakupovalni center, podzemna garaža s skoraj 2000 parkirnimi mesti, trije poslovni objekti, dvoetažna nadgradnja tribun z VIP ložami …) zamislila leta 2007 novoustanovljena javno-zasebna družba Bežigrajski športni park – BŠP, katere ustanovitelji so Mestna občina Ljubljana (MOL), Olimpijski komite Slovenije (OKS) in zasebna družba GSA (danes Elektronček) biznismena Joca Pečečnika. Družba BŠP je stadion nemudoma zaprla in ga ogradila z gradbiščno ograjo, hkrati pa napovedala njegovo skorajšnjo prenovo – čeprav brez pridobljenih dovoljenj, ki so potrebna za začetek gradnje, in jih še danes nima.

Vsa ta leta (že petnajst let!!!) je javnosti dostop do spomenika in parkovnih športno-rekreacijskih površin onemogočen, zato stadion kot kakovosten odprti javni prostor počasi izginja iz zavesti širše javnosti in tone v pozabo, na kar – bi se lahko reklo – družba BŠP računa, da, ko bo čas, nemoteno zgradi svoje. In to s podporo in aktivnim sodelovanjem dveh javnih deležnikov MOL in OKS, ki bi morala igrati vlogo varuha javnega interesa in usmerjati zasebnega partnerja k primernim rešitvam za trajnostni razvoj mesta! OKS je sicer že nekajkrat napovedala izstop iz družbe BŠP, če do presečnega datuma gradbeno dovoljenje ne bo pridobljeno, a napovedi nikoli ne uresniči. MOL pa igra nedopustno igro že od ustanovitve družbe BŠP, saj je v družbo vstopila s stvarnim vložkom, in sicer s parcelo, ki v naravi predstavlja vrtove Fondovih blokov – integralnega dela naselja že od njegove izgradnje med obema vojnama. Tako so se Fondovi vrtovi leta 2007 skupaj s Plečnikovim stadionom znašli za gradbiščno ograjo. S tovrstnim ravnanjem je MOL jasno izkazala svoje (ne)razumevanje trajnostnega razvoja in svoj prezirljiv odnos do meščanov. A ‘Fondovci’, ki vrtove ves čas obstoja neprekinjeno obdelujejo, uporabljajo in vzdržujejo, so si skozi gradbiščno ograjo uredili dostope na vrtove, ki so zgled skupnostne zelene površine v mestu še danes.

Druga sporna poteza MOL je bila sprejem občinskega podrobnega prostorskega načrta za širše območje Stadiona za Bežigradom (OPPN MOL št. 40/10 2057), leta 2010 pripravljenega na osnovi idejnega načrta za Bežigrajski športni park istoimenske družbe, ki pa grobo krši za stadion predpisan varstveni režim, kot ga določa Odlok o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za spomenike državnega pomena, sprejet leta 2009. Tudi zadnje, že četrte spremembe ljubljanskega prostorskega akta niso prinesle razveljavitve spornega OPPN-ja.

Projektu BŠP že leta nasprotuje angažirana civilna družba, kot neprimernega za prenovo državnega spomenika pa ga je večkrat ocenila tako slovenska kot mednarodna strokovna javnost, saj bi bile z izvedbo projekta BŠP kršene vse mednarodne norme in smernice za ohranjanje kulturnih spomenikov, realizacija projekta pa bi pomenila uničenje izvorne arhitekturne zasnove spomenika in izgubo Plečnikovega stadiona. Ministrstvo za kulturo je leta 2021 v postopku nadzora ugotovilo, da je projekt BŠP nezakonit, saj ni skladen z zanj predpisanim varstvenim režimom. Zavod za varstvo kulturne dediščine je k projektu izdal negativno kulturnovarstveno mnenje, ministrstvo za okolje in prostor pa je aprila 2021 projektu zavrnilo izdajo gradbenega dovoljenja.

Januarja 2022 je Okrajno sodišče v Ljubljani parcelo št. 312, ki v naravi predstavlja vrtove Fondovih blokov, MOL pa jo je kot stvarni vložek vložila v družbo BŠP, prisodilo naselju Fond. Brez parcele št. 312 projekt BŠP (v projektu je na njej predvidena izgradnja podzemne pet__nadstropne garaže in treh poslovnih objektov) v predvidenem obsegu ni več izvedljiv.

Kljub vsemu naštetemu in nespornemu dejstvu, da je projekt BŠP z vidika varstva kulturne dediščine nesprejemljiv, družba BŠP pri izvedbi projekta še kar vztraja in se na vse odločitve upravnih organov pritožuje, družbeno pogodbo (ki je vezana na pridobitev gradbenega dovoljenja za projekt BŠP) pa so novembra 2021 ponovno podaljšali za nadaljnjih 6 let (do leta 2027). Torej so pogodbo, ki je bila prvotno sklenjena za eno leto, s predlaganim ponovnim podaljšanjem raztegnili že na skupno 20 let!

Stadion za Bežigradom je bil zgrajen kmalu po prvi svetovni vojni, ko se je katoliška telesnovzgojna organizacija Orel na lokaciji nekdanje gramozne jame med Dunajsko in Vodovodno cesto odločila za postavitev stalnega stadiona, namenjenega športnim vajam in prireditvam. Stadion, ena prvih realizacij Jožeta Plečnika v Ljubljani, je bil zasnovan kot ograjen nizek športni objekt, v prostoru definiran le z drevoredi visokih topolov, zasajenimi vzdolž členjenega obodnega opečnega zidu. Pred drugo svetovno vojno so bili na stadionu organizirani različni katoliški shodi, kongresi in telovadni nastopi, po vojni pa je bil predvsem domicil slovenske nogometne reprezentance in NK Olimpija.

Veliko nas je, ki lahko obujamo spomine na dogodke na Bežigrajskem stadionu, saj je bil vse od izgradnje (1923) pa do leta 2007, ko si ga je prilastila (ga privatizirala) družba BŠP, priljubljena rekreacijsko-parkovna površina, kjer so potekali razni javni dogodki, tekme in koncerti. Bližnje šole so ga uporabljale za izvajanje ur telesne vzgoje, namenjen je bil vodenim športnim treningom in prosti rekreaciji. Obstaja pa že cela generacija otrok in mladostnikov, ki Plečnikov stadion dojema le kot zapuščen nekoristen in nedostopen prostor za gradbiščnimi ograjami in zaklenjenimi vrati. Pozor! Govorimo o naši kulturni dediščini, spomeniku državnega pomena! In govorimo o parkovnih športno-rekreacijskih površinah, ki bi morale biti dostopne bežigrajski in širši skupnosti kot kakovosten odprt javni prostor!

Angažirana bežigrajska skupnost, ki v zaprtih vratih stadiona prepoznava mehko izvajanje nasilja nad spomenikom, katerega rezultat je njegovo tiho propadanje, je v letošnjem majuzačela z občasnim izvajanjem akcij ‘Odprimo stadion!’. Po petnajstih letih je bila ponovno vzpostavljena kolektivna raba tako dolgo prisilno odtujevanega skupnega dobrega. Stadion je občasno spet zaživel kot velik park, ki je vsakomur ponudil možnost sprostitve in rekreacije. Bil je prizorišče skupinske vadbe, ki jo je v počastitev 100-obletnice telovadnega društva Sokol organizirala skupina Nonument, svoje mesto pa je dobil tudi na festivalu Mladi levi. Plečnikov stadion je ponovno živel nekje do sredine poletja, ko so prišli varnostniki in ob podpori policije na precej neprijazen način izgnali obiskovalce in spet zaklenili njegova vrata.

Vse izpeljane akcije dokazujejo, da za varno uporabo Plečnikovega stadiona kot javnosti prosto dostopne športno-rekreacijske parkovne ureditve velike intervencije v sam objekt niso potrebne in da območje nikakor ne potrebuje obsežnih programskih nadgradenj. Izpeljane so bile tudi z namenom, da se trenutne lastnike, mesto in državo konkretno z dogajanjem v prostoru in ne le s pisnimi pobudami opozori na veliko predolgo trajajočo nedopustno situacijo. Sedaj je na potezi država, da poda zahtevo za razveljavitev s predpisanim kulturno-varstvenim režimom neskladnega OPPN MOL št. 40/10 2057 za širše območje štadiona in da – ne glede na uradno lastništvo nepremičnine – na spomeniku državnega pomena vzpostavi varno stanje (za spomenik in za njegove obiskovalce/uporabnike) ter zagotovi njegovo takojšnjo revitalizacijo. V času razreševanja njegove prihodnosti, priprave projektov za spomeniškovarstveno podprto prenovo spomenika in same izvedbe prenove naj stadion ostane tak, kot je – svojevrstna parkovna ureditev, brezpogojno odprta za javnost.

V čast 150. obletnice rojstva svetovno priznanega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika (Ljubljana, 23. januar 1872–Ljubljana, 7. januar 1957) je slovenska vlada leto 2022 razglasila za Plečnikovo leto. Mnoge državne in mestne institucije so pripravile raznovrsten program, posvečen življenju in delu velikega mojstra, kot prispevek k širjenju zavesti o izjemnih humanističnih in duhovnih vrednotah arhitektove dediščine, kar je seveda primerno, koristno in dobrodošlo – a največji poklon mojstru bi kot družba izkazali z ohranitvijo njegovega edinega športnega objekta. Počastimo častitljiv jubilej s ponovno oživitvijo Plečnikovega stadiona v njegovi izvirni podobi! Imamo samo še dobra dva meseca časa!