Leta 2015 sem skupaj s sodelavci za Ministrstvo za gospodarstvo in tehnologijo spisala obsežno študijo o pozitivnih učinkih neodvisnih sodelavnih skupnosti in prostorov na ustvarjalnost.

Kot primere najboljših praks smo vključili šest od spodaj navzgor vzpostavljenih ustvarjalnih prostorov v državi – od Obale do skrajnega vzhoda Slovenije. Leta 2021 od preučevanih šestih prostorov deluje le še eden, po programu in skupnosti najmanjši med njimi, v cenovno dostopnem, a sicer transportno nedostopnem Prekmurju. Vsi ostali so en za drugim zaprli svoja vrata, večinoma zaradi nemogočih razmer na nepremičninskem trgu.

Izkušnjo vzpostavljanja in poganjanja takšnega prostora imam tudi sama, saj sem ena izmed soustanoviteljic kreativnega centra Poligon. Od leta 2014 do začetka 2020 smo se v industrijem kompleksu Tobačne na Viču vsak mesec trudili redno poravnati račune 1200 m2 velikega prostora in tako letno omogočili delo vsaj 250 večinoma samozaposlenim delavcem. Tedensko smo gostili med tri in pet najrazličnejših izobraževalnih in ustvarjalnih dogodkov številnih iniciativ, nevladnih organizacij in podjetij. Hitro smo postali eden izmed najuglednejših centrov ustvarjalnosti v regiji in eden najinovativnejših v Evropi. Financirali smo se s članarinami uporabnikov, z oddajo prostorov za komercialne dogodke ter z vsemi ostalimi različnimi storitvami in deli, ki smo jih opravljali, da smo zvezali konce. Tako smo vsi ustanovitelji poleg upravljanja Poligona imeli še eno dodatno službo, da smo lahko preživeli. Od Mestne občine Ljubljana nismo dobivali sredstev za vzdrževanje centra, čeprav smo neredko iz najrazličnejših koncev slišali očitke, da nas zajetno podpira.

Poligon smo ustanovili zato, ker je v Ljubljani primanjkovalo dostopnih delovnih prostorov. Najrazličnejši ustvarjalni delavci smo delali doma in si tako še zožili možnosti za dostojen zaslužek. Osem let kasneje je prostorski problem v Ljubljani še veliko bolj pereč, danes je še več ljudi prisiljenih ustvarjati v svoji sobi. Če si jo sploh še lahko privoščijo.

Od pomladi 2020 do 2022 smo izvedli štiridelno raziskavo o pogojih dela in življenja 4000 slovenskih kulturno-ustvarjalnih delavcev in stanje je katastrofalno. Vsak drugi delavec ima neto plačo do 1000 evrov. Najbolj prekarizirani delavci so najmanj plačani. Brez podpore bližnjih si dve tretjini lastnikov lastnega doma ne bi moglo privoščiti. Nadalje, štirje od desetih delavcev za zadnje sodelovanje z državnimi ali občinskimi javnimi kulturnimi zavodi plačila niso prejeli oziroma so ga ocenili kot zelo slabo. In za konec – čeprav bi jih nujno potrebovali, pa si kar tretjina delavcev delovnih prostorov ne more privoščiti.

Ob prodaji Tobačne je tik pred začetkom epidemije – praktično čez noč – v Poligonu in drugih bližnjih prostorih stalni delovni prostor izgubilo približno 500 ustvarjalcev. Takrat je Mestna občina Ljubljana, podobno kot ob drugih zaprtjih neodvisnih produkcijskih prostorov v mestu, na vprašanje novinarjev odgovarjala, da bo primerne delovne prostore za ustvarjalce zagotovila v novem Centru Rog. Na 8500 kvadratnih metrih – kar je 8-krat večja površina od Poligonove – bi bilo seveda to povsem izvedljivo. Vendar pa sedanja zgolj navidezna participatorna zasnova Centra Rog v veliki meri ignorira reševanje produkcijskih problemov ljubljanskih ustvarjalcev.

Sodeč po uradnih informacijah na spletni strani novega Roga, naj bi 1000 od 8500 kvadratnih metrov zasedali proizvodni laboratoriji: kuharski, tekstilni, elektro, lesni, keramični, kovinarski, zeleni, 3D, reciklarni. Ti laboratoriji bodo storitvene narave in ne bodo zagotavljali stalnega delovnega prostora, ampak bi ustvarjalci lahko prišli nekaj izdelat ali se jim bo to izdelalo po naročilu. Stalnega delovnega prostora ustvarjalci ne bodo dobili niti v šestih trgovinah, v restavraciji in bistroju z delikateso ter v kavarniškem paviljonu v skupni velikosti približno 800 m2, v večnamenski dvorani in javni knjižnici na nadaljnjih 1000 m2 pa tudi ne.

Na podlagi razpisa bodo posamezniki ali kolektivi lahko za obdobje štirih let zaprosili za enega izmed 25 individualnih projektnih prostorov, če bo njihovo delo prepoznano kot družbeno koristno. Nadaljnjih pet oseb iz tujine pa bo lahko začasno ustvarjalo v petih bivalnih ateljejih.

Kljub lepim zagotovilom ekipe Centra Rog, da je pri zasnovi centra sodelovalo več kot 300 deležnikov, ta ne rešuje bistvenega problema – pereče problematike vse manjše dostopnosti produkcijskih prostorov v mestu. Poligon je na osmini kvadrature stalni prostor na letni bazi zagotovil okrog 250 različnim ljudem, kar v praksi pomeni 10-krat več od novega Centra Rog oziroma 30-krat več v obdobju treh let, za katerega bodo podeljeni Rogovski ateljeji. Pomembna razlika je tudi, da je bil Poligon na uporabo brez razpisnih pogojev – ljudje so prišli in ustvarjali dan za dnem brez dokazovanja, da imajo »dovolj pomemben projekt« in da so vredni stalnega delovnega prostora.

V še vedno aktivni anonimni anketi v kampanji Bojkota novega Centra Rog, ki poteka od poletja, številni pričevalci, ki se sicer bojijo direktno konfrontirati ljubljansko občino zaradi možnih posledic za njihovo delo, delijo svoje izkušnje o »participaciji« v projektu zasnove novega Roga: »Javno se ne želim izpostaviti, ker mestna oblast, na čelu z županom, kritiko slabo prenaša, kritične osebe pa kaznuje preko prekinitve pogodb, odvzema pravic in izločitve iz javne debate.« V svojih komentarjih opozarjajo, da so postopki snovanja centra le na prvi pogled vključujoči: »Center Rog je bil javnosti predstavljen kot dejstvo, skupnost pa ga lahko soustvarja samo v ozko določenih parametrih__,« poudarjajo pa tudi, da je bistven problem manko prostorov: »Ker bo nudil možnost dela zgolj omejenemu številu ustvarjalcev, kljub bistveno večjim prostorskim zmožnostim.« Obenem pa izražajo dvom, da bodo prostore res dobili tisti, ki bi jih najbolj potrebovali: »Z gradnjo novega Centra Rog se problematika vključenosti naslavlja le kozmetično, zares sprejema se le ekipe, družbene skupine in osebe, ki so že v osnovi neproblematične in bodo od novega centra imele koristi.«

Pod črto: kljub po prvotnih ocenah vrtoglavih 27,6 milijona porabljenih evrov Center Rog ne bo projekt, ki bo številnim samostojnim ustvarjalcem dostopno nudil stalni delovni prostor. V času tako intenzivne gentrifikacije mesta, s takšno draginjo nepremičnin in ob izgubi toliko avtonomnih prostorov Ljubljana potrebuje resnične produkcijske prostore in ne le par ateljejev za izbrance.

Stalni delovni prostor je tisti minimum, ki ga samozaposleni oziroma samoobremenjeni delavci potrebujejo za to, da lahko sploh zaslužijo za preživetje! Vse bolj pa je očitno, da se ob vse večjem poudarjanju pomena ustvarjalnosti na občinski ravni pogoji za ustvarjanje pospešeno slabšajo, in to kljub dokazom iz preteklosti, da se za veliko manjše zneske za ustvarjalne delavce da narediti veliko dobrega, če se hoče. Pa se sploh zares hoče?

1Perčič, Orel, Piškorič (2015). Stanje in potencial coworkinga v Sloveniji: študija o rezultatih pilotnega projekta coworkinga oz. sodela ter možnostih implementacije pilotnega poslovnega modela kot temeljnega stebra podpornega okolja v okviru socialnega podjetništva. Zavod Poligon: Ljubljana.

2https://www.poligon.si/raziskava-slovenski-kulturno-kreativni-delavec-v-casu-covid-19-pomlad2022/