Večerni sprehod na Šancah, z grajskega griča se ozrem v smeri Trnovega:po vseh teh letih še vedno čutim toplo pripadnost in ponos, da živim v najlepšem delu Ljubljane. Kdo bi si mislil, da lahko tistih nekaj vzporednih črt opečnatih blokov vzbudi toliko lepega?

Javni prostor oz. okolje, v katerem si ustvarjamo življenja, nam je v ponos.Ko je lep in urejen, smo nad njim iskreno navdušeni. Ravno tako pa je pomembno spoštovanje nekega prostora tudi, ko ni narejen čisto po naši meri, saj gre za izraz spoštovanja njegove svojevrstne kulture, recimo temu – identitete. Tam in takšen je z razlogom, tam je skupaj z vso svojo zgodovino. Tako zaseben, a hkrati tako javen. Ustvarjen za svoje prebivalce, hkrati pa dodaja pridih javnemu kraju, kjer se nahaja. In kdo smo navsezadnje mi, da bi temu oporekali?

Trnovo od nekdaj velja za eno izmed najbolj zaželenih mestnih sosesk – predvsem zaradi neposredne bližine mestnemu središču, odlične infrastrukture in priljubljene mestne plaže. Opečnata fasada soseski odmerja značilno podobo, ki jo dopolnjujejo zelene površine in igrala med bloki. Kvaliteta življenja v soseski Trnovo je tako precej visoka. Temu pričajo tudi bajne cene najema ali nakupa stanovanja v tem predelu mesta.

» Čas gre naprej, objekte je nujno treba posodobiti «

Stanovalci želimo biti dobri gospodarji, zato se v zadnjih nekaj letih pospešeno odvijajo dogovori za obnovo in sanacijo opečnatih fasad, ki pa so se sprevrgli v svojevrstno … doživetje. Precej hitro smo se od fasade iz opeke začeli oddaljevati, mnogim so se zasvetile oči ob listanju barvnih odtenkov, kakršna bi lahko bila naša nova ometana fasada. Ta je bila namreč ocenjena preprosto kot cenejša od sanacije opeke, predvsem pa je slišati čudovit komentar: »J__oj, kako gladka, enakomerna in lepa bo!«. V enačbo je kmalu vstopil še upravljavec zgradbe, ki je svoj lonček pristavil na podoben način, in je stvar že začenjala dobivati konture skorajšnjega dogovora! Ker pa je bila v igri seveda precej zasoljena vsota financ in prevelika razdvojenost mnenj, smo »projekt fasada« brzo opustili in o njem nismo nikoli več spregovorili.

» Nimamo denarja za predpisane obnove «

Zavedam se, da so finančni vidiki in interesi v takšnih naložbah ključna spremenljivka, vendar vsekakor ne edina. In če že delamo izračune, jih pa dajmo narediti, kot se spodobi. Kako in kdaj je naložba cenejša, nam vsekakor narekuje tudi dolgoročno vzdrževanje.

Je mogoče kdo preveril, kakšna je življenjska doba ometane fasade? Je ugotovil, da morda to ni najboljša izbira za velike površine? Ali smo morda prebrali kakšne ocene kvalitetnih opečnatih fasad, ki jamčijo, da naj bi opeka prestala test časa tudi več kot 50 let? Verjetno ne. Ali smo se dogovorili s stanovalci treh sosednjih vhodov in poskušali priti do ugodnejše ponudbe opeke in same prenove, v kolikor bi v projekt obnove vstopili vsi skupaj? Ah ne, ostali nimajo pojma. Gremo sami. In pred očmi se nam riše le še rumena barva fasade. Paše v naš okoliš, pravijo. Pa poceni je, to pa.

»Če je moje, bo tako, kot rečem jaz«

Stanovalci Trnovega po večini kar občutimo to lokalno pripadnost – življenje v neki skupnosti. Skupaj. Delimo si skupne prostore v bloku, srečujemo se v garažah, se pozdravljamo v bližnji trgovini. Smo skupina, ki ji je skupno to, da živimo v Trnovem. Ko pa začnemo malce bolj intenzivno razpravljati o točno tej temi, ki nas povezuje in oblikuje prihodnost naših življenj, pa vsak vleče v svojo smer.

Ampak … zakaj izbiramo smer, po kateri bi šli? Smer je že izbrana. Od nas je odvisno samo, da stopimo skupaj, se potrudimo in v največji možno meri nadaljujemo to, na kar smo ponosni in zaradi česar vsi uživamo tukaj in, nenazadnje, zaradi česar smo pred leti sem sploh prišli. In upam si trditi, da to nikakor ni rumena fasada Trnovskih blokov.

Kljub temu, da venomer slišimo, da živimo v »najlepšem mestu na svetu«, bi si mogoče lahko izprosili nekaj več angažmaja s strani MOL, na primer, da bi se aktivneje zavzela za ohranitev najbolj značilne identitete njenih skupnosti in sosesk. Vsaka metropola se seveda mora razvijati tudi v stanovanjski smeri, vendar se podobe obstoječih sosesk ne bi smele spreminjati zgolj po trenutnem navdihu stanovalcev.

»Saj se lahko eden odloči za vse, bo manj komplikacij«

Sodelovanje vedno prinese obljubo boljšega sveta. In kljub temu, da so sosedski odnosi danes žal vse manj sosedski, vse manj osebni in sodelovalni, je pomembno, da v ključnih trenutkih stopimo skupaj. V današnjem že tako prehitrem tempu ljudje iščemo bližino sočloveka, da se ne bi skozi te čase podajali sami in da bi se počutili del nečesa večjega. Zakaj to večje ne bi bila naša soseska in občutek, da nismo samo del nasprotovanj, temveč da lahko skupaj ogromno naredimo za prostor, v katerem živimo, če vanj ne posegamo nepremišljeno?