Ljubljana je bila že od nekdaj mesto, v katerem je umetnost našla svoje mesto: od prostorov Švicarije , na naslovu pod Turnom 4 v Tivoliju, do kleti študentskega doma na Gerbičevi v 80-ih in kasneje kultne K4 , pa potem vse do Karunove 14 , kjer je dolgo časa delovalo Kulturno društvo Franceta Prešerna. Ne pozabimo tudi na Avtonomni kulturni center Metelkova in nenazadnje na Avtonomno tovarno Rog, kjer je rasla in se oplajala mestna alternativa. V vseh teh prostorih so promotorji, performerji in ustvarjalci različnih disciplin našli svoj prostor za udejanjanje in razvijanje mestne kulture.

Kljub dejstvu, da nekaj malega od naštetih prizorišč še živi, se je mestna pokrajina alternativne kulture v zadnjih letih krepko skrčila. Ateljeji, vadbeni prostori in galerije so se s Kersnikove preselili na Trg Prekomorskih brigad, bivši klub pa je pristal v rokah privatnikov, kakor se je to pripetilo tudi prostorom na Karunovi. Švicarija se je pridružila korpusu spoliranih institucionalnih prizorišč v duhu Kina Šiška, Cukrarne in bodočega Centra Rog. Pri slednjih seveda ne gre zanemariti njihove kulturniške vloge, vendar pa se je pomembno zavedati formalizma, ki je prisoten pri produkciji in distribuciji umetnosti v takšnih prostorih, in posledično omejitev števila njihovih uporabnikov.

V tokratni rubriki svoje zvedave oči upiramo v severni del podhoda Ajdovščina in samoorganizirano kulturno četrt, ki je tam vzniknila v zadnjih dveh letih. Tako kot trg nad njim omenjeni podhod stoji na starodavnemu poganskem oz. ajdovskem pokopališču, po katerem oba prostora nosita svoje ime. Odprt leta 1976 je podhod zaživel kot trgovsko središče pod takratno Titovo in današnjo Slovensko cesto. Po pričevanjih nekaterih starejših meščanov je bil podhod podobno kot Linhartov podhod pri Plavi laguni svojčas živahno mesto za nakupovanje in druženje v številnih gostinskih lokalih. Zasnova podhodov v 70-ih letih prejšnjega stoletja naj bi izhajala iz prepričanja, da je treba v mestih ločevati različne prometne načine, kar pa se je izkazalo za dobro idejo zgolj v teoriji, saj v praksi ljudje še danes kljub morebitni nevarnosti raje prečkajo cesto po liniji najmanjšega odpora.

Vseeno pa se navdušenje takratnih urbanistov nad tovrstnimi podhodi kaže skozi še bolj širokopotezne načrte, s katerimi bi podhod Ajdovščina podaljšali vse do knjižnice Otona Zupančiča, Linhartov podhod pa bi povezali s podhodom pod glavno železniško postajo. Iz članka, objavljenega v časniku Dnevnik 27. januarja 2016, je razvidno, da je občina še leta 2001 razmišljala o razširitvi Linhartovega podhoda vse do Masarykove ceste, kar bi v praksi pomenilo hektarje funkcionalnega prostora pod samim mestom. Gledajoč s perspektive današnjega stanja ljubljanskih podhodov bi lahko opustitev takšnih načrtov smatrali kot dobro odločitev, vendar pa morda temu ni tako, saj bi po drugi strani ravno oživitev takšnih podzemnih prostorov predstavljala protiutež gentrifikaciji, ki se odvija na površju.

Kot pove Boštjan Belič, ključavničar z delavnico na severnem delu podhoda Ajdovščina, ki je v družinski lasti že vse od odprtja podhoda, se je z odprtjem trgovskega centra BTC in propadom trgovine Metalka v zgodnjih 2000-ih začelo počasno zamiranje vrveža pod ljubljanskim površjem. Številne trgovine in storitve so se preselile v BTC, tako da je naposled v tem delu podhoda ostala zgolj njegova delavnica. Na južni strani sicer deluje še nekaj prodajaln in gostinskih lokalov, kot sta Ajda in Skriti kot, veliko več pa jih je povsem zapuščenih, kar ustvarja otožno in temačno vzdušje, zaprašena napisa Tkanina in Alpina pa predstavljata nostalgičen spomin na nekdanjo razgibano življenje podhoda.

Vendar pa ni vse tako črno in zapuščeno, kot se morda zdi. Podhod Ajdovščina je sprva do neke mere ponovno oživel, ko je tamkajšnje prostore za bienale dizajna BIO26 uporabil Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Ko je po koncu razstave kazalo, da se bodo prostori bienala vrnili nazaj v stanje propadanja, pa je Mestna občina Ljubljana enega izmed večjih prostorov na severnem delu v začasno uporabo posodila Društvu za interdisciplinarnost, samoprodukcijo in cirkulacijo sodobne umetnosti ali krajše Cirkulacija2, ki je tam uredilo delavnice in dvorano za kulturne prireditve.

Zgodba Cirkulacije2 sega še v prejšnje stoletje, ko se je delegacija interdisciplinarnih umetnikov, ki so delovali kot Ministrstvo za eksperiment v okviru Radia Študent, začela mrežiti z ustvarjalci širom Evrope. Kot pove eden izmed ustanovnih članov društva Borut Savski, se je kolektiv nato oblikoval skozi desetletja različnih gostovanj in performansov, izhajajoč iz povezovanja med različnimi ustvarjalci. Kljub temu, da je društvo skozi čas pridobilo status delovanja v javnem interesu, je prostorska stiska vselej igrala veliko vlogo pri njegovih dejavnostih. V obliki, kot ga poznamo, je društvo najprej delovalo v prostorih AT Rog, ki pa so jih morali kasneje zapustiti zaradi spremenjenih okoliščin v nekdanji tovarni. Svojo delavnico so zatem lahko vnovič začasno lahko odprli v prostorih Tobačne, po ponovni izselitvi zaradi menjave lastnika pa v podhodu Ajdovščina. Tam je bralec ali bralka lahko priča številnim tedenskim kulturnim dogodkom alternativne narave, ki še vedno stremijo k interdisciplinarnosti in zaobjemajo vse od vizualnih do zvočnih umetnosti. Društvo se pri tem drži načela dostopne kulture za vse, kar pomeni da so vsi dogodki - brezplačni. Poleg živega programa pa je pomemben aspekt, ki ga v podhod Ajdovščina vnaša Cirkulacija2,: možnost souporabe strojev in delavnice za lastno ustvarjanje. Društvo pa kot kulturno vozlišče prav tako posoja svoje prostore za performanse in razstave drugim ustvarjalcem, dostikrat s sodelovanjem zunanjih producentov, kot so denimo Friforma, Rdeče zore, Radio Študent in Inštitut.abeceda, vključeni pa so številni drugi posamezniki ter institucije.

Iz poznavanja zgodb takšnih društev, ki jih ni malo, lahko veliko izvemo o prostorski stiski v kulturi, prav tako pa tudi o samoorganiziranju in sobivanju. Vodstvu Kina Šiška recimo ni treba sprejemati kompromisov z drugimi kolektivi, ki bi si želeli uporabljati njihove prostore, saj odgovarja zgolj občini. V prostorih, kot je bila do leta 2021 AT Rog, pa je do takšnih usklajevanj prihajalo neprestano. Skozi izražanje potreb in želja posameznih kolektivov se je ustvarilo okolje, ki za organizacijo in distribucijo prostora ni potrebovalo sistemskega posrednika, vzpostavljenega skozi centralizacijo moči.

Poleg Cirkulacije2 pa je v podhodu Ajdovščina leta 2021 prostor dobilo tudi društvo Hupa Brajdič. Začetki slednjega segajo vdo letoa 2003, ko je skupina prijateljev začela občasno uprizarjati različne performanse, do leta 2017 pa se je izkristaliziral kolektiv, ki deluje še danes. Kot nam pove performerka in producentka društva Alja Bulič, se v prostorih Hupe Brajdič odvijajo in postavljajo številne predstave in razstave, odvijajo se tudi koncerti in druženja. Poleg lastne produkcije kolektiv prav tako v svoje prostore vključuje tudi zunanje ustvarjalce. V času nastajanja tega članka smo si tam še vedno lahko ogledali razstavo Tereze Kozinc in Andreja Zavašnika z naslovom POREZAVA. Ne glede na dejstvo, da je uporaba prostora le začasna in, da ga društvu lahko občina ob koncu vsakega leta odvzame, je Hupa Brajdič z lastnimi močmi in financami v zadnjem letu dodeljeni prostor sanirala in ga spremenila iz s smetmi napolnjene razvaline v intimen salon za umetnost.

Poleg obeh omenjenih društev ima v severnem delu podhoda svojo majhno, toda zelo prikupno izložbo tudi Zavetišče za zavržene rastline, v kateri lahko ob mimohodu občudujete najrazličnejše vrste rastlin. Vse dejavnosti, ki se odvijajo v podhodu, so na voljo za vse meščanke in meščane in –- če sklenemo z neko konkretnejšo poanto –- po dvajsetih letih so se v podhodu zopet lahko znašli ljudje, ki tja niso zgolj po naključju zatavali.

Seveda pa ima za severni del podhoda načrte tudi mestna občina, ki ga želi spremeniti v minipleks mestnega kina pod upravo javnega zavoda Kinodvor. Minipleks bi vključeval tri manjše in eno večjo kinodvorano, potreba po katerih je utemeljena z rezultati obiska programov v Kinodvoru. S projektom Minipleksa želi občina želi zagotoviti prostorske pogoje “v katerih lahko resnično zaživi koncept mestnega kina kot ustvarjalnega kulturnega središča za vse generacije, s poudarkom na pridobivanju novega, zlasti mladega občinstva”. Kljub temu, da naj bi bil projekt Minipleksa (ki se je do sedaj že večkrat zamaknil) zaključen do leta 2024, mora občina pred začetkom odkupiti še dva prostora, ki sta v zasebni lasti –- ključavničarsko delavnico g. Beliča in pa sosednji lokal Rub-a-dub Pub.

Na tej točki bi lahko odprli razpravo o nujni potrebi po dodatnih kinodvoranah v Ljubljani, vendar pa je morda bolj smotrno izpostaviti dejstvo, da se v teh prostorih že vzpostavlja alternativno ustvarjalno kulturno središče, tako kot se je nekoč vzpostavljalo v AT Rog. Res je, da se vzpostavlja počasi, toda v zakup je treba vzeti dejstvo, da društva, ki delujejo v podhodu Ajdovščina, ne operirajo s sredstvi, kakršna so na voljo občini za vlaganje v svoje zavode. Prav tako pa se je treba zavedati, da vsebina, ki jo producirata Cirkulacija2 in Hupa Brajdič, izhaja predvsem iz njihove lastne želje, odločenosti in zmožnosti ter samoorganiziranosti, brez vsakršnih finančnih motivatorjev.

Iz tega razloga je na mestu pozvati k premisleku o aktivnejši in predvsem modrejši vlogi, ki bi jo ljubljanska občina lahko imela pri ohranjanju in ustvarjanju takšnih prostorov. Namesto gradnje Minipleksa bi lahko odkupila prazne prodajalne in jih ponudila podobnim društvom s statusom delovanja v javnem interesu. Namesto izseljevanja kulturnikov bi lahko aktivno pripomogla k njihovemu umeščanju v prostor. S tem bi se razširila ponudba kulture in obrtništva v centru mesta, obenem pa bi zapuščeni prostori ponovno zaživeli skozi avtonomno samoorganizacijo in skozi odprt, vključujoč in nenašminkano transparenten dialog o dejanskih potrebah meščank in meščanov.