Prenos zemljišč iz DUTB na Stanovanjski sklad je bila ena od naprednejših zavez v levosredinski koalicijski pogodbi. Prenos te zemlje na stanovanjski sklad je bil dovolj konstruktiven, da bi si ga lahko obetali celo od vlade, ki temelji na kompromisih. Prav tako pa bi prenos predstavljal pomembno politično orientacijsko točko za vse prihodnje napredne stanovanjske zahteve.

Toda celo kompromisi so na udaru, ko gre za razredne interese, v tem primeru za interese kapitala, natančneje menedžerjev v DUTB in SDH ter investitorjev, ki imajo najboljša zemljišča verjetno že ogledana. Vlada je sprejela uredbo, ki predvideva pripojitev premoženja DUTB Slovenskemu državnemu holdingu, ki pa tega premoženja ni zavezan uporabiti ali nameniti javnim storitvam. Ravno nasprotno, to premoženje je zavezano privatizirati. Ob takšnih kupčijah pa tako direktorji DUTB kot SDH pobirajo nagrade za dobro opravljeno privatizacijo. Seveda pa gre tudi za pomembno sporočilo rentnikom, da vlada ne misli resno, ko se zavezuje k stanovanjski politiki, ki bi morala nujno udariti po moči kapitala nad našimi mesti.

Jasno je, da napredne politike niso stvar zaupanja med antijanšistično vlado in civilno družbo, niti niso stvar zaupanja med levičarji v vladi in njihovimi partnerji. Prvi nerodno ugotavljajo, da je ministrstvo za delo zgolj peskovnik, iz katerega Golobovo financministrstvo ne dovoli izhodov. Kaj pa Levici sploh še preostane, če bo že po nekaj mesecih v vladi kapitulirala? Očitno koalicijska pogodba ni vredna niti papirja, na katerega je natisnjena: ali pa so vodilni predstavniki Levice že tako »konstruktivni«, da se zavzemajo za interese vlade namesto za program svoje stranke?

V zgodbi prenosa državnih zemljišč z DUTB na SDH pa se je zanimivo znašel tudi svež avtonomni prostor v Ljubljani, ki je ljubljansko mrtvilo po letu in pol od nasilnega zaprtja Roga osvežil z novim prostorom za politično in umetniško udejstvovanje. Ko je okoliška mladina v zadnjih dneh avgusta zavzela razpadajočo in zapuščeno bivšo menzo za Bežigradom, ki stoji na zemljišču v lasti DUTB, je bilo raznih pristojnih takoj polna usta manipulacij, da je to zemljišče namenjeno gradnji (celo oskrbovanih!) stanovanj. Mladež, ki je v nekaj dnevih iz razpadajočega objekta ustvarila Participativno ljubljansko avtonomno cono PLAC, torej to gradnjo zdaj ovira. Kar so seveda »pozabili« primakniti, novinarji pa vedno prikladno pozabijo vprašati, je, da gre verjetno za zasebno zgrajena stanovanja, ki bodo namenjena tistim, ki si bodo lahko privoščili luksuz življenja v Ljubljani po ceni 4000 eur/m2 ali več! Prav tako je kmalu postalo jasno, da je precej degradiran predel za Bežigradom širše atraktiven za kapital. V bližini bo npr. zgrajena prva zasebna bolnišnica v Ljubljani, ki jo bo gradila firma v lasti dveh zavarovalnic, ki sta delno v lasti države in se financirata iz tistih 35 € za dopolnilno zdravstveno, ki jim jih vsak mesec nakažemo.

Ne pozabimo, da je bila revolucija v stanovanjski politiki ena od glavnih obljub vseh treh koalicijskih strank – predvsem Golob in Mesec sta zagotavljala 10, 20 ali 25 tisoč stanovanj! Kot je na tiskovki Kje bomo pa jutri spali? 18. oktobra lepo povzela ena od govork: »Zavezo so dali v koalicijsko pogodbo, ker so vedeli, da je izvedljiva. Zato ne bomo sprejemali nobenih izgovorov o tem, da je SDH pravni naslednik premoženja DUTB in da ni pravnih aktov ali zakonov, ki bi omogočali prenos na Stanovanjski sklad RS – potem jih pa pripravite, zato ste v vladi! […] Na druge rešitve kot neodplačni prenos zemljišč na stanovanjski sklad ne pristajamo, saj vse drugo pomeni dokončen propad sistema javne stanovanjske preskrbe. Od predsednika vlade dr. Roberta Goloba zahtevamo, da javno ponovi zavezo neodplačnega prenosa vseh primernih stanovanjskih zemljišč na republiški stanovanjski sklad, od pristojnih ministrov pa, da čim prej uredijo ustrezne podlage in prenos.«

Glede na uspešen preboj ambicioznih stanovanjskih načrtov v popularne strankarske in nestrankarske kampanje ter glede na razširitev stanovanjske krize na vse večji del stanovalcev je jasno, da odločno ukrepanje za javno stanovanjsko gradnjo v tem trenutku je mogoče in je nujno. Javna stanovanjska politika je dobila mandat in ta zemljišča so že v javni lasti: dnevnopolitičnih ter tehničnih zadržkov torej ni! Na poti so zgolj kapitalski interesi, ki jih tako transparentno pooseblja minister za finance, ki je v nedavnem intervjuju celo razkril svoj zastavek: kot dobro prakso sistemov financiranja stanovanjske gradnje je navajal podjetji Vonovio in Buwog. Velelastnika sta v Nemčiji in Avstriji sinonima za roparsko rentništvo ter za učinkovito kanaliziranje javnih sredstev v zasebne žepe. Ne bi nas smelo presenetiti, če se bo razkrilo, da si Vonovia – ali kak podoben velelastnik – ogleduje tudi zemljišča DUTB ter da si od te investicije kaj obeta tudi sam minister.

Njegovim fantazijam popolne privatizacije stanovanjske politike in rednega ropanja javnih sredstev se je treba upreti, ne kot volivci in volivke, temveč v naših mestih, na naših placih kot sosede, stanovalci. Ministrova fantazija je mora vsakega mesta in za vse poglablja stanovanjsko krizo. V najboljšem – najboljšem! – primeru jo reši le njemu: Po privatizaciji avstrijskega državnega podjetja Buwog je bil avstrijski finančni minister zaradi prejema podkupnine obsojen na osemletno zaporno kazen.